RAZVOJ KARATEJA V SLOVENIJI
- Jože Kukovec in Boris Vodopivec - delovala sta v okviru Judo kluba Branik in prirejala demonstracije za prijatelje
- Stane Iskra - ustanovitelj karate kluba (KK) Krško (1967), prvega v Sloveniji nasploh
- Ervin Pečnik - ustanovitelj KK Ravne na Koroškem, prvi predsednik Karate odbora Slovenije
Prva širša karatejska organizacijska struktura je bil Karate odbor Slovenije, ustanovljen leta 1968 pod okriljem Judo zveze Slovenije. Naslednje leto se je preoblikoval v samostojno Karate zvezo Slovenije (KZS). KZS je delovala do leta 1975, ko se je zaradi krize preoblikovala v Zvezo karate organizacij Slovenije (ZKOS). Po osamosvojitvi Slovenije, leta 1991, se je ponovno preimenovala v KZS.
Leta 1969 je bilo v Sloveniji oblikovanih 7 karate klubov z okoli 500 aktivnimi člani. Nosilec najvišje formalne stopnje je bil do takrat Ervin Pečnik (rjavi pas), prvi evidentirani nosilec mojstrske stopnje pa je postal Stane Iskra leta 1971.
Razvoj karateja v Sloveniji je bil povezan z dvema večjima državnima organizacijama tistega časa, Karate odborom Jugoslavije (kasneje Karate zveza Jugoslavije - KZJ, Beograd) in Zvezo karate klubov Jugoslavije (ZKKJ, Zagreb); s strani Zveze telesnokulturnih organizacij Jugoslavije je bila priznana le prva in trenja med obema vejama so se odražala tudi v Sloveniji. Nemalo vpliva pa je imel tudi razvoj in trenja znotraj mednarodnih organizacij v Evropi in na Japonskem (EUK, EKF, WUKO, JKA, ITKF, WKF...) v času vse do osamosvojitve Slovenije.
V splošnem sta bili v Sloveniji v začetkih prisotni dve večji veji stilske opredelitve:
- šotokanska - v začetku povezana predvsem z KZJ in bratoma Jorga, preko njiju s Taidžijem Kasejem, kasneje pa z Tokuhiso Takašijem
- budokaiska - v začetku povezana z organizacijo Emina Topiča (kasneje v okviru ZKKJ)
Obe veji sta soobstajali in se občasno tudi povezovali v okviru tekmovanj in seminarjev. Do sredine 70. let je bila številčnejša budokaiska veja, kasneje pa je začela prevladovati šotokanska. Po letu 1980 pa se začno v Sloveniji gojiti tudi drugi stili karateja, vendar nikoli ne presežejo dveh najštevilčnejših.
Obe usmeritvi sta doživljali vzpone in padce, predvsem z organizacijskega vidika in notranjih trenj. Šotokanska je kmalu začela gojiti tudi športno zvrst karateja, ki je ščasoma prevladovala, kar je pripeljalo do oblikovanja novih organizacijskih struktur, ki so poudarile tradicionalno zvrst ali druge stile karateja. Budokaiska veja se je sredi 70. let razcepila v dve večji smeri:
- Jugokai - pod vodstvom Rudolfa Jakhela se je odcepila od matične zagrebške ustanove; v 80. letih se je preoblikovala v moderni športni karate
- Budokai - pod vodstvom Vlada Paradižnika do začetka 80. let še povezan z matično ustanovo v Zagrebu, kasneje pa odcepitev in preoblikovanje v Sankukai.
Posledice te stilske opredelitve so vidne še danes v prisotnosti in množičnosti določenih stilov.
Najpogostejši stili v Sloveniji
Šotokan : V našem klubu imamo
za osnovo Šotokan stil. Šotokan (japonsko 松濤館), Shotokan je
stil karateja, osnovan po 2. svetovni vojni na podlagi naukov okinavskega
mojstra Gičina Funakošija. Šotokan je trenutno najmnožičnejši stil karateja na
svetu. Ime Šotokan sestoji iz treh japonskih pismenk - 松 - »šo«; »borovec«,
濤
- »to«; »valovanje« in 館 - »kan«; »zgradba,
hiša«. Beseda »Šoto« naj bi pomenila zvok valovanja borovcev v
vetru oziroma valovanje borovih dreves v vetru. Besedo je Gičin Funakoši
uporabljal pri pisanju poezije za svoj psevdonim. Njegovi učenci so pripomogli
k graditvi prve namenske telovadnice - dodža za poučevanje Funakošijevega
karateja. Učitelju v čast so jo poimenovali »Šotokan« - »hiša
valovanja borovcev«, kar v prenesenem pomenu pomeni »Funakošijeva šola«.
Ime je, v vsej polnosti, dobilo današnji pomen označevanja določenega stila karateja šele po Funakošijevi smrti.
- Sankukai
- Godžu rju
- Ueči rju
- Kjokušinkai
- Šito rju
- Šorin rju
- Vado rju
- Makotokai
- Moderni športni karate
