Kumite je izraz za praktično uporabo karate tehnik obrambe in napada. Označuje metodo treniranja borbenih elementov od vezanih in nevezanih oblik sparinga do proste borbe. K vadbi kumiteja je treba pristopiti sistematično in postopno. V nasprotnem primeru karateist ni ustrezno pripravljen za borbo in tekmovanje, kar se pokaže tako pri rezultatih kot pri poškodbah.

Kumite se deli v tri vrste: kihom kumite, jiyu ippon kumite in jiyu kumite.

OSNOVNI KUMITE (KIHON KUMITE)

To je začetna oblika vadbe sparinga. Z angleško besedo mu pravimo basic kumite. V tej vrsti se uporablja osnovna t.i. šolska tehnika karateja. Glavni cilj je kontrola udarcev ter razvoj občutka za razdaljo (maai) in orientacijo v prostoru. Poznamo tri oblike osnovnega kumiteja:

1. GOHON KUMITE je dogovorjeni sparing na pet korakov. Partnerja zavzameta določeno razdaljo. Eden napada in izvaja ofenzivno tehniko, drugi se brani in izvaja defenzivno tehniko. Gibanje je pravolinijsko naprej - nazaj.
2. SANBON KUMITE je dogovorjeni sparing na tri korake. Osnovne značilnosti so enake kot pri prejšnjem.
3. KIHON IPPON KUMITE je dogovorjeni sparing na en korak. Gibanje ni več samo pravolinijsko, temveč se lahko uporabi tudi korak na stran.
4. KISO KUMITE ali KATA BUNKAI je del vezanih tehnik iz kate, ki se uporabijo za sparing. Je praktični prikaz kata tehnik z enim ali več partnerji v kihon kumiteju.

POLPROSTI BOJ (JIYU IPPON KUMITE)

Jiyu ippon kumite je enokoračna borba z nalogo. Čeprav gre še vedno za dogovorjeno vrsto sparinga, gibanje ni več omejeno. Osnovni cilj je razvoj t.i. timinga ali sposobnosti optimalnega reagiranja na nasprotnikove napade in njegov način borbe. Jiyu ippon kumite v judu ustreza vadbi randorija. Ločimo več oblik (karate jih je prevzel iz samurajskega mečevanja kenda), ki so značilne tudi za prosto borbo, s tem da jih v jiyu ippon kumiteju vadimo načrtno. Ločimo tri oblike:

1. SEN NO SEN pozna dve obliki napada. Gre za trenutek v boju, ko mi prevzamemo iniciativo za akcijo in napademo prvi.:
a. ken no sen je neposredni ali frontalni način napada. Gre za direktno prodiranje v nasprotnika, s čimer se razbijeta tako negov napad kot obramba. Namenjen je treningu ofenzivnega vodenja borbe.b. yu no sen - Karateist nenehno spreminja borbene položaje in napada tako, da izkorišča ter si ustvarja ustrezne okoliščine. Tudi ta oblika razvija ofenzivne kvalitete tekmovalca. 
2. GO NO SEN je napad po nasprotnikovem napadu oz. protinapad. Partner izvaja različne napade po lastni izbiri, sestavljene iz ene ali več tehnik. Naša naloga je, da takoj po blokadi izvedemo uspešen kontranapad. Ta oblika je namenjena razvoju defenzivnih kvalitet tekmovalca.
3. TAI NO SEN pomeni tehniko prestrezanja nasprotnikovega napada. Označuje se še s terminom diae. Karateist mora začutiti nasprotnikove namere in ga prehiteti. To je najvišja oblika mojstrstva, ki se razvije samo skozi dolgoletne borbene izkušnje. 

V boju obstaja zraven omenjenih še ena oblika borbenega dogodka. Imenuje se sensen no sen. To je trenutek, ko borca napadeta istočano. Vendar se sensen no sen ne vadi kot posebna oblika sparinga v jiyu ippon kumiteju.

PROSTI BOJ (JIYU KUMITE)

V nekontaktnem karateju je v prostem boju glavni povdarek na samokontroli in samoobvladovanju. Borca prikažeta avtomatizacijo tehnik, zreli timing in razumevanje taktike. Čeprav gre načeloma za nekontaktno obliko, so udarci v telo na tekmovanjih precej močni, v glavo pa morajo biti izvedeni s popolno kontrolo. Če tekmovalec poškoduje nasprotnika, je za to kaznovan z opominom, kazenskimi točkami ali diskvalifikacijo, kar je odvisno od vrste prekrška. Tekmovanja se odvijajo v treh oblikah:

1. SHOBU IPPON - To so borbe, ki trajajo do enega ippona, dveh wazarijev, ali izteka časa. Odvijajo se na tatamiju, oblazinjenem borišču, in sicer v absolutni kategoriji, brez težnostnih omejitev. Borci ne nosijo nobene zaščitne opreme. Značilne so za tradicionalni karate.  
2. SHOBU SANBON - Borbe trajajo do treh ipponov, šestih wazarijev, ali izteka predvidenega časa. Tekmovalci nosijo ščitnike za zobe, za noge in zaščitne rokavice, ki pa se precej razlikujejo od boksarskih. Borbe se odvijajo v težnostnih kategorijah, včasih tudi v absolutni, in so značilne za športni karate. To obliko boja je razvila zveza WKF (prej WUKO), vendar jo je sčasoma zamenjala z novo obliko - shobu WKF. 
3. SHOBU WKF - tekmovalca nosita ščitnike za zobe, noge in zaščitne rokavice. Zmaga tisti tekmovalec, ki prvi doseže razliko 8. točk, ali ima večje število točk ob koncu borbe, Za uspešno tehniko se dosodi Yuko (1. točka), Waza-ari (2. točki) ali Ippon (3. točke). Ta oblika je značilna za športni karate.