Karate je bil in je tudi danes vsota mnogoterih vpliv z različnih koncev sveta. Kot pri mnogih borilnih veščinah, natančno popisana zgodovina karateja ne obstaja, znane pa so glavne smernice.

Kitajski izvor

Na širokem kitajskem področju so se v preteklosti izoblikovale mnoge oblike goloroke borbe, ki jih pogosto označujejo s skupnim imenom Kitajski boks oz. modernejšim sinonimom kung fu. Vplivi kitajskega boksa so se širili po celotni Aziji, predvsem zaradi bogatega medsebojnega trgovanja in diplomatskih stikov. Na ta način so se nekatere oblike kitajskega boksa zanesle tudi na otočje Okinava.

Razvoj na Okinavi

Za razlago razvoja karateja je potrebno zapleten odnos med Okinavo in Japonsko razumeti kot odnos dveh politično in kulturno ločenih tvorb. Čeprav je Okinava danes del Japonske države, je bilo otočje do konca 19. stoletja samostojna kraljevina z lastno kulturo, na kar prebivalci do danes niso pozabili.

Konec 14. stoletja so se začeli trgovski stiki Okinave s celinsko Kitajsko, preko katerih so se na otočje prispele različne oblike kitajskega boksa. Te so sem hitro pomešale z avtohtonimi oblikami borilnih veščin. Splošna oznaka za novonastale oblike je bila »Te«. Priljubljenost veščin in zanimanje za izvirne oblike kitajskega boksa, še posebej pri Okinavskem plemstvu, se je povečevalo in privedlo do pogostih potovanj na Kitajsko z namenom poglobitve in dopolnjevanja znanja. Konec 18. stoletja se v imenu ene izmed oblik okinavskih veščin prvič pojavi zapis »karate« v prvotnem pomenu »kitajska roka«. »Karate sakugava« je veščino poimenoval ustanovitelj Satunuka Tode Sakugava.

Proti začetkom 19. stoletja so se iz množice raznovrstnih oblik izluščile tri najbolj razširjene oblike, poimenovane po krajih nastanka - »Šuri Te«, »Naha Te« in »Tomori Te«. Te tri oblike predstavljajo jedro, ki ga lahko opišemo kot »okinavski karate«. Do začetka 20. stoletja so vse tri oblike preuredili v sisteme organizirane in postopne vadbe in okoli leta 1901 izbrane vidike treh oblik okinavskega karateja vpeljali v javni šolski sistem kot del telovadbe. Znani mojstri glavnih oblik so Sokon Matsumura, Kanrjo Higona, Kosaku Matsumora, znan pa je tudi Matsumurin učenec Anku Itsu, ki je bistveno pripomogel ureditvi in uvedbi karateja v javne šole. Danes še bolj znani so mnogi njihovi učenci, nap. Gičin Funakoši,  Kenva Mabuni, Čodžun Mijagi, Kijan Čotoku in drugi, ki so ponesli okinavski karate izven meja otočja in bili ključnega pomena za razvoj njegovih modernih oblik.

Širitev na Japonsko

Z uvedbo v okinavske šole je karate, kot celota, pridobil splošno razpoznavnost in po mnogih javnih prikazih in demonstracijah kmalu začenja zbujati pozornost tudi zunaj meja Okinave, na Japonskem. Mnogi, predvsem mlajši mojstri, med drugimi Funakoši in Mabuni, odpotujejo na Japonsko, in tam začno poučevati okinavski karate, ki se pridruži množici »domačih« veščin (Korju Judo). Zaradi drugačne kulture in stila življenja na Japonskem, pa tudi političnih razlogov, so mladi mojstri na začetku širitve po Japonski, mnoge vidike okinavskega karateja priredili (npr. uvedba japonskih poimenovanj gibov, sprememba imena veščine v »prazno roko«), nekatere dodali (bele uniforme, formalizirane stopnje znanja, označevanje stopenj z barvami pasov, klečeči položaj na začetku in koncu treninga), mnoge pa tudi izpustili (zavoljo skrajšanja obsega vadbe). Karate je bil še pred 2. svetovno vojno uveden v japonski šolski sistem, po vzoru z Okinave. Hkrati pa je tekel tudi naravni proces razvoja in mladi mojstri so okinavski karate še nadalje sistematizirali in dopolnjevali z novimi spoznanji. Sprva so veščino, ki so jo poučevali še vedno imenovali »karate«, a z razvojem so se hitro izoblikovale nove različice oz. stili, ki so bili dovolj različni od okinavskega karateja, da so dobili svoja imena. A tudi izvirni okinavski karate je sočasno nadaljeval svojo razvojno pot in prek povratnih vpliv z Japonske nadgradil tradicionalne oblike v modernejše z novimi imeni.

Japonci so imenom veščin dodajali različne končnice, ki v grobem sledijo naslednjim smernicam:

• »džutsu« - »veščina, tehnika«: Uporablja se lahko za poimenovanje posameznih tipov tehnik ali posameznih vidikov veščine (npr. ročne, z mečem, kopjem, lokom).
• »rju« - »šola, način, stil«: Uporablja se lahko za poimenovanje skupkov tehnik ali njihovih lastnosti, osnovanih po nekem učnem sistemu na nekem mestu (npr. ime stavbe, kjer so veščino poučevali).
• »do« - »pot, način življenja«: Uporablja se lahko za poimenovanje veščin ali skupine veščin, ki so hkrati filozofije, način življenja in lahko vključujejo veliko duhovnih principov.

Ta način poimenovanja je prevzel tudi karate, najprej tisti na Japonskem, za njim pa tudi karate na Okinavi. Vso družino veščin je označeval splošni pojem »karate« oz. »karate do«, posamezni stili oz. »šole« pa so imenom dodajali končnice »rju«. V prvem valu, ki je potekal večinoma pred 2. svetovno vojno, so tako nastali npr. Šito rju, Godžu rju, Šorin rju, Ueči rju, ki danes veljajo za »najbolj okinavske«. Po 2. svetovni vojni pa je oblikovanje novih stilov, zaradi mnogih strokovnih in nestrokovnih razlogov, doživelo velikanski razmah; glavni stili iz tega obdobja so npr. Šotokan, Šotokai, Vado rju, Kjokušinkai, Šukokai, Kenšikan, Išin rju in cela kopica stilov, ki so se izoblikovali po širitvi karateja v ostale dele sveta.

Širitev karateja po svetu

Večstoletna izolacija fevdalnega Japonskega cesarstva pred vplivi tujcev, predvsem Evropejcev, se je končala šele konec 19. stoletja. Od začetkov 20. stoletja dalje je svet postopno ponovno začel spoznavati japonsko kulturo, med drugim tudi borilne veščine te dežele. A tako 1. kot 2. svetovna vojna sta proces zelo upočasnili, tako, da je pravi val širitve japonskih borilnih veščin nastopil šele po letu 1945. Proces širjenja karateja in drugih japonskih borilnih veščin je potekal preko:

• tujih vojakov, nastanjenih v okolici Okinave in Japonske med in po 2. svetovni vojni, ki so se veščin v tem obdobju naučili in jih nato ob vrnitvi v domovino začeli poučevati,
• trajnih in začasnih emigracij predvsem japonskih in okinavskih, pa tudi korejskih, mojstrov v tuje države po svetu, kjer so začeli poučevati svojo veščino,
• začasnih imigracij tujcev na Okinavo in Japonsko, kjer so poglobili znanje ali se prvič srečali s kako veščino in jo ob vrnitvi v domovino začeli poučevati.

Tako se je do danes karate razširil v skoraj vse države sveta in je ena izmed najbolj prepoznavnih azijskih borilnih veščin. Čeprav je v osnovi okinavsko - japonska kulturna dobrina, je sčasoma postal nekakšna svetovna borilna veščina. Širitev po svetu in tok časa sta seveda pripeljala do hitrega razvoja in nadaljnje modernizacije karateja kot veščine v mnogih pogledih. Doživljal je vzpone in padce, rojevali so se številni novi stili, pridobivala so se nova znanja, izoblikoval se je športno - tekmovalni vidik, s filmom je še dodatno pridobil na prepoznavnosti v širši javnosti, oblikovale so se mnoge krovne organizacije, ki skrbijo za urejenost in podobo karateja ter usmerjajo njegov prihodnji razvoj, tako po posameznih državah (državne zveze, federacije) kot v svetovnem merilu (WKF, ITKF, JKA, SKIF, JKF,...). Po nekaterih štetjih obstaja danes več kot 100 stilov karateja. Razvoj se seveda nadaljuje in se bo nadaljeval, dokler bo veščina imela privržence.