Karate je vzhodnoazijska borilna veščina, katere ime ima dvojno vlogo. Po eni strani gre za borilno veščino z otočja Okinava, razvito proti koncu 19. stoletja z združevanjem tradicionalnih okinavskih metod goloroke borbe. Po drugi strani pa se izraz karate danes, predvsem izven azijskega prostora, najpogosteje uporablja kot splošni izraz za veliko število modernih golorokih borilnih veščin, ki so se razvile na Japonskem od začetkov 20. stoletja dalje pod neposrednim vplivom okinavskega Karateja.

V obeh primerih pa gre za goloroko borilno veščino, ki vključuje tri večja področja:

• Stave, udarce in blokade z rokami in nogami, ki predstavljajo osnove ali t.i. kihon.
• gibanje po določenih vzorcih, t.i. kate.
• nadzorovano borbo oziroma t.i. kumite.

Mnogo različic karateja v različnem obsegu vključuje tudi vadbo s tradicionalnimi orožji. Ta del vadbe oz. samostojna veščina rokovanja s temi orožji se imenuje Kobudo.

Poleg tehnik lahko vsebuje karate tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Namen karateja je namreč razvoj celega človeka skozi dolgotrajno vadbo, tako v pomenu fizičnega razvoja (zdravje, borba in samoobramba, šport) kakor razvoja osebnosti in doseganja notranjega miru.

Oseba, ki vadi oz. trenira karate, se imenuje karateist, (karateka). Učenci, oblečeni v bele uniforme kimone (karategi), vadijo pod vodstvom učitelja mojstra, (senseija). Kraj vadbe se na Japonskem imenuje dodžo, drugje po svetu pa so to ponavadi večje ali manjše splošne telovadnice, čeprav lahko vadba poteka skoraj kjerkoli, tudi v naravi.

V začetkih širitev azijskih borilnih veščin po svetu, od sredine 20. stoletja dalje, so predvsem v ZDA, s pojmom karate napačno označevali katerokoli goloroko borilno veščino.

Karate, razvit na Japonskem, se uvršča med t.i. »veščine Gendai budo«.

Pomen besede »karate« 

Beseda karate, sprva zapisana s kitajskima pismenkama 唐 - »kara« in 手 - »te«, je v dobesednem prevodu pomenila »kitajska roka«, kar je poudarjalo kitajski vpliv na prvotno okinavsko veščino.

V začetku 20. stoletja je prvo pismenko nadomestila 空 - »kara«, ki ima kljub enaki izgovorjavi drugačen zapis in pomeni »praznina«; označuje ne le neoboroženo borbo ampak je bila dodana tudi zaradi vplivov Zen budizem in pomeni očiščeno, osvobojeno in sproščeno stanje duha. Zaradi zgodovinskih vzrokov pa ni izključen tudi sočasen politični namen zanikanja kitajskega vpliva. Tako je karate dobil današnji pomen »prazna roka«.

Pogosto se dodaja še tretja pismenka 道 - »do«, ki pomeni »pot« oz. »način življenja« in ponazarja globljo predanost in kompleksnost veščine. Vse tri pismenke skupaj dajo popoln pomen 空手道 - »karate do« oziroma »pot prazne roke«.