Kato lahko razumemo kot izvrševanje velikega števila osnovnih tehnik (drže, blokov, ročnih in nožnih udarcev) v boju proti namišljenemu nasprotniku. Kata je test profesionalnosti, čistosti in harmonije izvajanja osnovnih tehnik.

Bistvo kate je natančno izvrševanje vsakega giba, ki je tudi strogo določeno glede na standarde vsake posamezne kate. Način izvajanja kate je enak v vseh stilih karateja. Kata je četrti filozofski koncept samoobrambe posameznega stila. Zaradi tega je kata postala sredstvo za utrjevanje obrambnih veščin, ki so potrebne za obrambo pred navideznim napadalcem – vsaka kata se začne z blokom.

Glavni dejavniki kate so eksplozivna moč, hitrost, fleksibilnost, sila in ritem, s katerim se tehnike izvajajo. Za zadovoljivo raven izvajanja posameznega dejavnika je potrebno veliko napora, časa, vztrajnosti. V procesu izvajanja kat, ki je za karate edinstven, se razvijejo različne spretnosti v posameznih stilih. Prav te različne spretnosti so temelj posebnosti posameznega stila.

Kata predstavlja bistvo tradicionalnega karateja. Stili se pogosto oblikujejo in razlikujejo samo po katah, ki jih izvajajo. Še pogosteje pa se lahko določena kata pojavlja v več kot enem karate stilu. Vsak stil izvaja kato glede na svojo lastno interpretacijo tehnik. To je tudi vzrok, da se ista kata razlikuje od stila do stila.

Takao Nakaya je v svoji knjigi Karate do – zgodovina in filozofija (1986) govoril o štirih večjih in trinajstih manjših stilih okinavskega karateja. Obstaja možnost, da je karate, kot ga poznamo danes, nastal iz mešanice velikega števila borilnih veščin in oblikoval različne samoobrambne veščine glede na geografsko regijo. Ne glede na to, katera borilna veščina je vplivala na drugo, oziroma katera oblika borilne veščine jo je določila in vplivala na druge, lahko rečemo, da so zibelka orientalskih borilnih veščin Kitajska, Koreja, Okinava in Japonska. Strokovnjaki trdijo, da se je zgodil velik del sprememb v idejah in filozofiji borilnih veščin v tem delu sveta, saj razdalja med državami na tem območju ni velika. Borilne veščine, ki so nastajale po posameznih področjih, so imele glavno vlogo pri oblikovanju zgodnjih stilov karateja v Okinavi.

V obdobju od 1920 do 1930 so se pojavili na Japonskem (kot dodatek k zgodnjim okinavskim stilom) še štirje večji in trinajst manjših stilov. Te stile so razvili okinavski mojstri karateja. Zato ni čudno, da so ti borilni stili nastali pod vplivom filozofije borilnih veščin iz Okinave. Do 40-tih let 20. stoletja se je število karate stilov v Okinavi in na Japonskem povečalo na 34.

Vsi ti stili, tako večji kot manjši, so vplivali na moderni karate, na njegovo oblikovanje. Dokaz za to so nekateri zelo popularni karate stili. Imajo veliko število članov, nastali pa so relativno pozno, npr. kyokushinkai (njegov začetnik je mojster Mas Oyama), fudokan (prof. dr. Ilija K. Jorga), itd.

Kata je lahko odličen način vadbe za nadzorovanje lastnih čustev (seveda, če jo vadimo na pravilen način). V tem pogledu kata predstavlja korak do sparinga, ki ga vidimo na tekmovanjih modernega karateja. Kata je nekakšen most med tehnikami, ki se jih naučimo, in tehnikami, ki jih osvojimo. Zelo nam pomaga pri sparingu, ko se borimo proti resničnemu nasprotniku. Zato jo športniki uporabljajo pri utrjevanju svojih borilnih spretnosti in temperamenta tako, da se soočajo z namišljenim nasprotnikom, ki določa smer, obliko in čas vsakega napada.

Popolnoma napačno bi bilo, če bi razumeli, da v Šorei kati ni hitrega gibanja, saj takšni gibi in tehnike v tej kati obstajajo, vendar niso v njej najpomembnejše komponente. Ti gibi morajo biti izvedeni tako z maksimalno hitrostjo kot tudi z močjo.

Veliko spretnosti, ki jih pridobimo preko kate, lahko uspešno uporabimo pri »resnični« samoobrambi. Samoobrambna filozofija karateja je prikazana v večini kat. Blok je že ena izmed tehnik, ki jih zajemajo kate. Namenjen je obrambi pred namišljenim napadalcem. Zavedati pa se moramo tudi tega, da ni vsak gib kate pri sparingu izvedljiv v svoji originalni različici. Na nekatere tehnike v kati lahko gledamo kot na dele tehnik ali določenih kombinacij, ki bi se v realnem boju izvedle nekoliko drugače. Kata je namreč (estetsko gledano) popolno zaporedje izvajanja točno določenih tehnik, med katerimi imajo pogosto nekatere tudi filozofski značaj ali pa posredujejo kakšno duhovno sporočilo.

Koncept strogega definiranja kat je povezan s posameznim karate stilom. Poznamo več kot 200 kat v izvedbi 34 karate stilov iz Okinave in Japonske.

Mojster Gičin Funakoši, eden glavnih reformatorjev karateja, je bil deležen ostre kritike, da kata kot »pripomoček« samoobrambe izboljšuje kondicijo, samozaupanje, prijaznost in iskrenost. Funakoši je verjel, da karate izgubi dušo brez spoštovanja.

Funakoši je bil trdno prepričan, da je vaja v katah pomembnejša od sparinga (kumite). To njegovo mnenje je bilo vzrok nasprotovanj med njim in njegovimi mlajšimi inštruktorji, vključno z njegovim sinom, Joshitak-om Funakoshi-jem. Tako je bila prva javna demonstracija sparinga organizirana šele po Funakošijevi smrti leta 1957.

V katah je vključeno zelo veliko premikanja, hitrosti in moči, ki se izraža preko izvajanja tehnik. Vendar lahko še vedno bistvo vsake kate predstavlja bolj ena kot več komponent. Funakoši je predlagal razvrstitev kat na dve skupini: Šorin kata, ki jo označujejo hitro in dinamično premikanje telesa, ter Šorei kata, za katero je značilna moč.

Glede na publikacijo Takao Nakaje sta Sorin Ryu in Šorei Ryu sredstvo identifikacije za različne karate stile, ki so bili razširjeni na južnih predelih Okinavskega otoka v vaseh Tomari, Šuri in Naha konec 19. in v začetku 20. stoletja.

Še pred več kot tremi stoletji so bile borilne veščine na Okinavi nekaj skrivnostnega, skritega. Potem pa so našli dokument, v katerem je podano, kako se uporablja Shorei in Shorin Ryu. Zapisal ga je mojster Yasutsune Itosu (1830-1915) z namenom, da opiše okinavski vladi karate stile. Dokument je bil zapisan leta 1908.

Prve predstavitve karateja so se začele na Okinavi tam, kjer je bil karate vključen v učni program javnih šol, kasneje pa na glavnem otoku Kyoto v Butokudenski palači. Mojstru Itoshu se je obrestovalo predstavljanje karateja po šolah. Kakorkoli že, T. Nakaya meni, da se ime Shorin Ryu uporablja za opisovanje tega, kakšen vpliv ima borilna veščina iz kitajskega Šaolinskega templja, Shorei Ryu pa kaže na kraj, kjer se je eden znanih okinavskih karate mojstrov, Kanryo Higiona (1853-1915), učil borilne veščine, medtem ko je bival na Kitajskem. Ne glede na to, katera različica je resnična, lahko obe sprejmemo kot možni razlagi, ker obe kažeta na povezavo okinavske borilne veščine s Kitajsko.

Pri Šorin kati je veliko gibov, pri katerih je v ospredju moč. Sledijo si glede na prioriteto. Ti gibi so za Šorin kato manj pomembni v primerjavi s hitrim premikanjem telesa in obrambno ter napadalno akcijo, ki poteka v večih smereh.

Zapomniti si moramo, da sta obe skupini kat sestavljeni iz komponent hitrosti in moči. V vsaki od obeh vrst pa se povezava gibov, skupaj z ritmom in načinom, kako se ti gibi povezujejo, sčasoma razvije v en tip akcije preko drugega. Pri izvajanju kate je potrebno predstaviti sposobnosti in spretnosti, kot to zahteva izbrana skupina kat.

Koristno je, da treniramo vsako kato glede na Šorei ali Šorin funkcionalne karakteristike. Strokovnjaki toplo priporočajo, da si posameznik izbere in dokonča tisto kato, ki najbolj ustreza njegovemu telesu in sposobnostim. Kate naj si ne bi izbral samo z namenom, da bi zmagoval na tekmovanjih. S tem, ko bi izbral sebi najprimernejšo kato, bi preveril tudi svoje sposobnosti v najboljših možnih pogojih.