"V karateju ni prvega napada." Ta rek najbolje kaže na bistvo okinavskega karateja. Čeprav je karate borilna veščina, mora biti od začetka do konca namenjen obrambi. Bistvo karate-doja ("poti karateja") je prav v njegovi obrambni funkciji. Tisti, ki se ukvarjajo s kakršnokoli borilno veščino, pa ne smejo nikoli pozabiti, da je vzgoja duha ravno tako pomembna kot telesni trening. Posameznik se lahko ukvarja s karatejem zaradi izboljšanja zdravja ali splošnih telesnih sposobnosti. Lahko, da si želi postati močan, ali pa uravnovešen in pogumen. Nekateri se morda želijo naučiti skozi karate celo ponižnosti. Vsi ti cilji so v zvezi z razvojem samega sebe.
Vsakomur je dobro znana velika napadalna in obrambna moč karateja. Če ga nekdo dobro obvlada, lahko premaga nasprotnika brez uporabe orožja, z enim samim udarcem z roko ali nogo. Vrednost veščine pa zavisi prav od tistega, ki jo uporablja. Če je namen dober, je veliko vredna, če pa se zlorabi, bi težko našli kaj bolj škodljivega od karateja. Spopad, ki ni upravičen, pa čeprav brez orožja, je nevaren in moralno nesprejemljiv. Če pa se veščina uporabi ob pravem trenutku, na pravem mestu in na ustrezen način, je lahko zelo dobrodošla. Pravilno razumevanje karateja in njegove uporabe je "Karate-do". Če pa nekdo zlorablja tehnike karateja, izniči vse njegove koristi in odlike. Zmaga, ki izvira iz površnega razumevanja veščine, pa je pravzaprav lasten poraz.
Tisti, ki hodijo po poti karateja, morajo gojiti spoštljiv odnos do drugih in ceniti vljudnost. Brez nje se bistvo karateja izgubi in človek, ki nima te vrline, ne more biti pravi karateist, pa čeprav presega druge po svojem tehničnem znanju. To je tudi glavni razlog, da se trening karateja začne in konča s priklonom. Ta priklon je izraz spoštovanja nasprotnika, vljudnosti, ki ne sme biti prisotna zgolj med treningom, ampak tekom celega dneva.
Karateist mora biti skromen in obziren. Le zelo ozkogled človek se baha z raznimi naučenimi triki, ki izvirajo iz karate tehnike. Karate-do ima namen z nepretrganim treningom zgraditi uravnoteženega človeka z zdravim duhom in telesom.
Ni dovolj zadovoljiti se z dobrim obvladanjem tehnike, ampak se je treba posvetiti iskanju resnične "poti karateja", ki pomeni bolj kultiviranje duha kot pa zgolj učenje borilnih gibov. Mojstrstvo karatedo-ja zahteva celega človeka in veliko truda. Na karatedo lahko gledamo kot na nenehno s stremlenje k cilju, kot na maratonski tek, ki traja celo življenje in v katerem se lahko zmaga samo s trdim treningom, kreativnostjo in samoobvladovanjem.
Karatedo je prizadevanje za mojstrstvo samega sebe. Poglobljeno proučevanje karateja mora presegati zgolj fizično. Vključevati mora celotno človekovo osebnost, s tem pa tehnika lahko postane umetnost. V pravem karateju misel in tehnika postanete eno. S treningom karateja se lahko približamo idealom lepote in moči. Zlitje misli in telesa med izvajanjem karate tehnik odseva nenavadno lepoto in duhovnost. Popolna zavzetost z izvajanjem kate pripelje človeka v stik z bistvom in jedrom njegovega bitja. Prav v tem je najbolje viden resnični duh karatedo-ja.

Yasuo Tamaki

Kitanaka Shubukan, Uechi Ryu,

iz "Publikacije k komemoraciji ob 33. obletnici smrti mojstra KANBUNA UECHIJA'”,

strani 69-72

__________________________________________________________________________________________________________________________________

Odločitev o tem kdo je zmagovalec in kdo poraženec ni končni cilj. Karate do je borilna veščina, ki ob vadbi razvija osebnost karateke, da bi lahko premagal vse težave. Karate do je samoobramba brez uporabe orožja (prazna roka) kjer se roke in noge sistematično uri, da nasprotnika, ki nas skuša presenetiti obvladamo z močjo podobni tisti, ki je potrebna za rokovanje z orožjem.

Karate do je vadba s katero karateka izpopolni vse premike svojega telesa, kot na primer pripogibanje, skakanje ter lovljenje ravnotežja, vse to z učenjem premikanja okončin in celega telesa nazaj, naprej, levo, desno, gor in dol lahkotno in enakomerno. Tehnike karateja so popolnoma nadzirane, skladno z močjo volje karateke ter so usmerjene proti cilju spontano in natančno.

Bistvo tehnik karateja je kime. Kime pomeni eksploziven napad ob uporabi ustrezne tehnike in največje moči v najkrajšem možnem časovnem intervalu (pred časom je obstajal izraz Ikken Hissatsu, ki je pomenil »ubiti z enim udarcem« vendar je zaradi svojega cilja »ubiti« nevaren in nepravilen. Dobro se ga je spomniti, ker so karateke v starih časih bili sposobni vaditi kime dnevno in smrtno resno ob uporabi makivare.)

Kime lahko spremlja udarce z roko ali brce vendar mora tudi bloke. Tehniko, kjer ni prisotnosti kime ni moč upoštevati kot pravi karate čeprav mu je lahko zelo podobna. Tekmovanje prav tako ne sme biti izjema. Zaradi velike nevarnosti povzročitve hudih poškodb je tehniko na tekmovanjih potrebno pravočasno ustaviti oziroma zadržati.

Sun-dome pomeni zaustaviti oziroma zadržati tehniko preden se ustvari stik s ciljem (1 sun – okoli 3 cm). Toda če tehniko ne spremlja kime ne moremo govoriti o pravem karateju…

Pojavi se nasprotje med kime in sun dome. To nasprotje odpravimo tako, da si postavimo cilj nekoliko pred nasprotnikovo življenjsko točko (vital point). Ta navidezni cilj lahko nadzorovano udarimo z največjo močjo brez dotika.

Vadba postopno spreminja posamezne dele telesa v orožje, ki se ga lahko uporabi prosto oziroma svobodno in učinkovito. Človeška vrlina, ki je potrebna za dosego tega je samoobvladovanje.

Da bi nekdo postal zmagovalec, mora najprej premagati samega sebe...

Masatoshi Nakayama "Best Karate"